Vzpon na Vršič je bil osrednji športni preizkus MyTour of Slovenia 2026. Po več kot 60 kilometrih dirkanja je udeležence čakalo še 13,4 kilometra vzpona, na katerem so razlike hitro postale večje.
Analiza rezultatov je pokazala jasno povezavo med telesno maso in časom vzpona. Lažji kolesarji so bili praviloma hitrejši, vendar odgovor ni tako preprost, kot bi lahko sklepali samo iz številke na tehtnici.
Kaj je torej na Vršiču pomenilo deset kilogramov več?
Podatki kažejo, da je prehod v naslednji težnostni razred pomenil približno od devet do 17 minut višjo mediano časa vzpona. Toda učinek ni bil pri vseh kolesarjih enak in ga ni mogoče ločiti od moči, treninga, razporeditve energije ter drugih dejavnikov.
Najlažja skupina je bila najhitrejša
Udeleženci so bili v analizi razdeljeni v tri težnostne razrede.
Pri kolesarjih, lažjih od 70 kilogramov, je mediana časa vzpona znašala približno 61 minut. V skupini med 70 in 79 kilogrami se je mediana povzpela na približno 70 minut. Razlika med prvima skupinama je tako znašala okoli devet minut. Pri kolesarjih z najmanj 80 kilogrami je bil sredinski čas približno 87 minut. To je bilo še približno 17 minut več kot v skupini med 70 in 79 kilogrami.
Med najlažjo in najtežjo skupino je bilo torej približno 26 minut razlike.
Deset kilogramov ni vedno pomenilo enake izgube
Iz rezultatov ni mogoče sklepati, da je vsakih dodatnih deset kilogramov pomenilo natančno določeno število izgubljenih minut.
Težnostni razredi so široki, poleg tega pa niso bili vsi kolesarji enako pripravljeni. Udeleženec z 69 kilogrami in udeleženec z 71 kilogrami sta pristala v različnih skupinah, čeprav je bila razlika med njima minimalna.
Podobno sta bila v skupini nad 80 kilogramov tako kolesar z 81 kilogrami kot nekdo, ki je tehtal bistveno več. Podatek o mediani zato opisuje skupino, ne posameznika.
Najbolj pošten odgovor na vprašanje iz naslova je torej naslednji:
Dodatnih približno deset kilogramov je bilo v podatkih povezano z okoli devet do 17 minut počasnejšo mediano vzpona. To ni pravilo za vsakega kolesarja, temveč razlika med težnostnimi skupinami.
Na klancu je pomembna relativna moč
Pri vožnji navzgor ni odločilna samo moč, ki jo kolesar proizvaja, temveč predvsem razmerje med močjo in maso.
Težji kolesar lahko razvije več absolutne moči, vendar mora proti vrhu premikati tudi večjo telesno maso. Na dolgem vzponu se zato prednost visoke absolutne moči pogosto zmanjša. Kolesar s 350 vati in 85 kilogrami dosega približno 4,1 vata na kilogram. Kolesar s 300 vati in 65 kilogrami pa približno 4,6 vata na kilogram.
Če lahko oba podobno dolgo vzdržujeta takšno intenzivnost, bo imel lažji kolesar na strmem vzponu praviloma prednost, čeprav proizvaja manj vatov.
Vendar podatki MyToura ne vključujejo zanesljivih meritev moči za vse udeležence. Zato ni mogoče ugotoviti, koliko razlike je povzročila masa in koliko telesna pripravljenost.
Težji kolesar ni nujno počasnejši
Razpon rezultatov znotraj posameznih skupin je bil velik.
Nekateri kolesarji z več kot 80 kilogrami so bili hitrejši od udeležencev iz lažjih razredov. Po drugi strani nizka telesna masa ni avtomatično pomenila hitrega vzpona.
Na rezultat so vplivali tudi:
- letni obseg treninga,
- sposobnost dolgotrajnega vzdrževanja moči,
- prehrana in hidracija,
- razporeditev energije pred Vršičem,
- izkušnje z dolgimi vzponi,
- aerodinamična učinkovitost na prvem delu trase.
Kolesar je lahko lahek, vendar premalo pripravljen. Lahko je tudi težji, a ima tako visoko relativno moč, da na vzponu prehiti precej lažje tekmece.
Telesna masa je torej pomemben del zgodbe, ne pa njena edina razlaga.
