Pet najhitrejših vzponov na Alpe d’Huez: Pantanijeva meja in Pogačarjev lov na zgodovino
Današnja etapa Dirke po Franciji se končuje na enem najbolj prepoznavnih vzponov svetovnega kolesarstva. Kolesarje po kratki in zahtevni gorski etapi čaka klasični vzpon na Alpe d’Huez: 13,8 kilometra pri povprečnem naklonu 8,1 odstotka in znamenitih 21 serpentin.
V ospredju zanimanja bo tudi Tadej Pogačar. Slovenec na Alpe d’Huezu še ni zmagal, njegov najhitrejši vzpon pa je 39 minut in 8 sekund iz leta 2022. Takrat je skupaj z Jonasom Vingegaardom in Geraintom Thomasom postavil enega najhitrejših časov moderne dobe.
FOTO: pelodata.com
Zakaj se podatki o rekordu razlikujejo?
Pri primerjanju časov na Alpe d’Huezu je potrebna previdnost. V različnih obdobjih merjenje ni bilo vedno začeto in končano na povsem enakih točkah.
Nekateri viri rekord Marca Pantanija iz leta 1995 navajajo kot 37:35, pri preračunu na standardizirani 13,8 kilometra dolgi odsek pa se pojavlja čas 36:40. Na spodnji lestvici so uporabljeni normalizirani časi, ki omogočajo nekoliko boljšo primerjavo med posameznimi obdobji.
Popolnoma enakovredna primerjava kljub temu ni mogoča. Na rezultate vplivajo dolžina etape, predhodni vzponi, veter, temperatura, kakovost ceste, oprema in taktični položaj v dirki.
1. Marco Pantani – 36:40, leto 1995
Marco Pantani je leta 1995 postavil merilo, ki ga najboljši kolesarji niso presegli že več kot tri desetletja.
Italijan je bil star 25 let, Alpe d’Huez pa je premagal s povprečno hitrostjo okoli 22,6 kilometra na uro. Njegov lahkoten slog, visoka kadenca in sposobnost eksplozivnega pospeševanja na najstrmejših delih so ustvarili enega najbolj prepoznavnih plezalnih nastopov v zgodovini Toura.
2. Marco Pantani – 36:53, leto 1997
Pantani se je dve leti pozneje vrnil in svoj najboljši normalizirani čas zgrešil za samo 13 sekund.
Na Alpe d’Huezu je premagal Jana Ullricha ter znova pokazal, da mu dolgi in enakomerno strmi vzponi izjemno ustrezajo. Zaradi različnih merilnih točk nekateri starejši viri prav vzpon iz leta 1997 navajajo kot njegovega najhitrejšega.
3. Marco Pantani – 37:15, leto 1994
Že Pantanijev prvi nastop na Alpe d’Huezu je prinesel čas 37:15.
Italijan tako zaseda prva tri mesta na zgodovinski lestvici normaliziranih časov. Noben drug kolesar nima niti dveh rezultatov med najhitrejšimi tremi, kar dodatno poudarja njegovo prevlado na tem vzponu v devetdesetih letih.
4. Lance Armstrong – 37:36, leto 2004
Lance Armstrong je čas 37:36 dosegel leta 2004, ko je bil vzpon na Alpe d’Huez samostojni gorski kronometer.
To je pomembna razlika v primerjavi z običajno cestno etapo. Kolesarji so se lahko osredotočili izključno na vzpon, brez boja za položaj in predhodnih kilometrov v glavnini. Armstrong je kljub temu za Pantanijevim najboljšim normaliziranim časom zaostal skoraj minuto.
5. Jan Ullrich – 37:40, leto 1997
Jan Ullrich je leta 1997 za Pantanijem zaostal 47 sekund in postavil čas 37:40.
Nemec je bil težji in manj eksploziven od izrazitih gorskih specialistov, vendar je lahko dolgo vzdrževal izjemno visoko moč. Prav zato je bil posebej nevaren na dolgih in enakomernih vzponih, kjer je bilo mogoče ritem graditi postopoma.
Kje je Tadej Pogačar?
Pogačarjev osebni rekord na Alpe d’Huezu znaša 39:08. Leta 2022 je bil to najhitrejši vzpon na tem klancu po letu 2006 in eden najboljših rezultatov moderne generacije.
Do Pantanijeve normalizirane znamke mu je takrat manjkalo dve minuti in 28 sekund. To je velika razlika, vendar je Pogačar v zadnjih sezonah že pokazal, da lahko izboljšuje rekorde, za katere je dolgo veljalo, da se jim sodobni kolesarji ne morejo približati.
Leta 2024 je na Plateau de Beille postavil nov rekord vzpona in močno izboljšal referenčni čas iz Pantanijevega obdobja. Zato vprašanje, ali se lahko približa tudi zgodovinskim časom na Alpe d’Huezu, ni več povsem teoretično.
Veliko bo odvisno od poteka etape. Pogačarjev glavni cilj ne bo štoparica, temveč rezultat v skupnem seštevku. Če se bo obračun med favoriti začel že na prvih strmih kilometrih, bo možnost za izjemno hiter čas večja.
Rekord ali boj za Tour?
Alpe d’Huez skoraj nikoli ni samo boj proti času. Kolesarji morajo spremljati tekmece, varčevati z energijo, odgovarjati na napade in upoštevati položaj v skupnem seštevku.
Pantanijeva meja 36:40 zato ostaja izjemno zahtevna. Za njeno izboljšanje bi moral Pogačar oziroma kateri od drugih favoritov od vznožja do cilja voziti skoraj popoln vzpon brez večjega taktičnega zastoja.
Današnja etapa bo tako ponudila dve dirki hkrati: boj za etapno zmago in rumeno majico ter nevidni obračun z najhitrejšimi časi v zgodovini Alpe d’Hueza.
Dopinški kontekst zgodovinske lestvice
Lestvice najhitrejših vzponov na Alpe d’Huez ni mogoče obravnavati brez širšega konteksta obdobij, v katerih so bili časi doseženi.
Marco Pantani zaseda prva tri mesta. Njegova kariera je bila pozneje močno zaznamovana z dogodki na Giru leta 1999, ko so ga zaradi previsoke vrednosti hematokrita odstranili z dirke. Njegovi časi na Alpe d’Huezu niso bili uradno razveljavljeni in ni bil kaznovan zaradi konkretnih nastopov na tem vzponu, vendar so bili doseženi v obdobju razširjene uporabe EPO in pred uvedbo učinkovitega testa za njegovo odkrivanje.
Primer Lancea Armstronga je jasnejši. Zaradi sistematičnega dopinga je prejel dosmrtno prepoved, njegovi tekmovalni rezultati od avgusta 1998 naprej pa so bili razveljavljeni. Njegov čas 37:36 se zato pojavlja kot zgodovinsko izmerjen vzpon, ne pa kot veljaven uradni rezultat.
Jan Ullrich je bil povezan z afero Operación Puerto in pozneje kaznovan zaradi krvnega dopinga. Razveljavljeni so bili njegovi rezultati od maja 2005 naprej, zato njegov vzpon iz leta 1997 uradno ni bil izbrisan. Kljub temu je tudi njegovo kariero treba obravnavati v kontekstu dopinških praks tistega obdobja.
Zgodovinska lestvica zato prikazuje najhitrejše izmerjene čase, ne nujno športno povsem primerljive ali nesporne dosežke. Prav zaradi tega bi imel morebitni Pogačarjev približek Pantanijevemu rekordu še večjo težo: pomenil bi neposredno primerjavo sodobnega kolesarstva z najbolj kontroverznim obdobjem tega športa.
