Tadej Pogačar spisal naslednje poglavje kolesarske zgodovine

Pet mesecev po zadnjem nastopu se je Tadej Pogačar vrnil na sceno, odprl sezono na kultni italijanski klasiki Strade Bianche in ne njemu primeren način pokoril konkurenco. Tudi tokrat je za zmago na 201 kilometer dolgi preizkušnji za zmago ubral zdaj že legendarni recept – samostojni napad, ki je bil tokrat dolg 80 kilometerov.

Tadej Pogačar in dirka Strade Bianche. Ljubezenska zgodba, ki navduši vedno znova in znova. Kolesarja, ker uživa v ragibanem terenu Toskane, ker komaj čaka na makadamske odseke, navijače, ker lahko od blizu vidijo dirkati enega največjih vseh časov, ta pa se jim vedno znova pokloni. Že v četrtek, ob odkritju kamnitega mejnika na sektorju Colle Pinzuto je bilo moč čutiti, da bo podpora ob progi neverjetna, a prizori na sobotni dirki so bili nekaj, kar je z besedami težko opisati. Razgreti navijači so namreč pripravili nogometno vzdušje, gorele so bakle, opazni so bili številni transparenti, polni zanimivih napisov, velika večina njih pa namenjenih ravno svetovnemu in evropskemu prvaku.

Pogačar je čutil odgovornost, v prvi vrsti do ekipe, v drugi do podpornikov, da mora narediti nekaj, kar bo napolnilo njihova srca in ravno to je storil. 79,6 kilometra pred ciljem se je otresel najresnejše grožnje, francoskega mladeniča Paula Seixasa, o katerem bomo v prihodnjih letih zanesljivo še veliko prebrali in slišali. Napad je bil tako silovit, da 19-letnik ni uspel slediti. Pogačarja pa je čakalo izjemno zahtevno delo, saj je moral do cilja pedala vrteti na vso moč, da se konkurenti ne bi resneje približali. Na 80 kilometrih do cilja se je časovna razlika višala in nižala. Športnik s Klanca pri Komendi pa je imel še varovalko v dveh nesebičnih pomočnikih – Isaacu del Toru, ki je nadziral lov Seixasa v prvi zasledovalni skupini in Jana Christena, ki je bil v del druge skupine, ki se je skušala približati zmagovalcu.

Ta je z natanko minuto prednosti pred Francozom, malce pred 17. uro pripeljal na Piazzo del Campo in požel glasen aplavz, se priklonil množici in tako na najlepši možni način odprl sezono. “Hvala,” je bila pogosto izrečena beseda iz njegovih ust. Zahvalil se je ekipi (Jan Christen, Felix Grossschartner, Domen Novak, Kevin Vermaerke, Florian Vermeersch in Isaac del Toro), ki je opravila pomembno delo, navijačem, vsem, ki so iz Slovenije pripotovali v Sieno. Njegov podpis na seznamu zmagovalcev pa je od 7. marca dalje drugačen. Podpisan je, kot rekorder po številu zmag na preizkušnji. Ta je bila četrta, s čimer je prehitel Švicarja Fabiana Cancellaro, danes šefa ekipe Tudor.

Nobena od zmag ne izstopa

“Od štirih zmag, kolikor sem jih dosegel na dirki Strade Bianche, ne bi mogel izpostaviti ene same.Vsaka od njih je posebna. Vesel in ponosen sem, da mi je znova uspelo. Realnost je taka, da nisem privrženec dolgih begov, ampak enostavno je bila najboljša rešitev, da si ustvarim razliko v odnosu na tekmece, 80 kilometrov pred ciljem. Lahko bi bilo tudi 50 kilometrov, ampak po taki zmagi ni razloga, da bi se pritoževali. To je bila moja uvodna dirka sezone, občutki pred startom so bili mešani, ne veš, kaj pričakovati, ampak vsako leto je podobno,” je po dirki zbranim novinarjem razlagal Pogačar.

Športnik, ki je doslej trikrat na podoben način dobil dirko. Če je lanski odločilni napad izvedel 18 kilometrov pred ciljem, dodati pa je potrebno tudi boleč padec, so bile vse preostale zmage na kultni klasiki podobne, izvedene z napadom približno 80 kilometrov pred ciljem. In še ena malenkost je četrtič povsem enaka – pred prihodom v Sieno, ob cesti Pogačarja pričaka prvi trener Miha Koncilja, ki mu je tudi tokrat, četrtič doslej, Pogi s ‘petko’ segel v roko.

Na tekmi so nastopili štirje slovenski kolesarji, Gal Glivar (Alpecin Premier Tech) in Domen Novak (UAE Team Emirates XRG) sta odstopila, Matej Mohorič (Bahrain Victorious) je bil 24.. Na ženski dirki je Urška Žigart (AG Insurance Soudal) v cilj prispela na 39. mestu.