Spremembe, ki najboljšemu ne pridejo do živega

Prireditelji kolesarskih dirk si želijo izjemno zanimivih preizkušenj do samega konca, na 20. ponovitvi kultne preizkušnje Strade Bianche pa zmagovalcu Tadeju Pogačarju konkurenca ne more blizu, niti po vseh spremembah, za katere so poskrbeli na progi.

Kdo se boji Tadeja Pogačarja? Po njegovem vstopu v novo sezono svetovne serije, vsaj na dirkah, ki jih je sposoben zmagati – torej praktično vse na katerih se pojavi na startu – , je odgovor vsi. Ne glede na dejstvo, da sta v teku izjemno zanimivi večdnevni preizkušnjo od Tirenskega do Jadranskega morja, kjer je v novo tekmovalno leto zakorakal denimo Primož Roglič (Red Bull Bora Hansgrohe), da se na dirki Pariz – Nica obeta spopad za zmago Jonasa Vingegaarda (Visma Lease a bike) in prerojenega Juana Ayusa (LIDL Trek), komentarji kolesarske stroke na temo Pogačarjeve dominantne predstave ne pojenjajo.

In če pogledamo dirko Strade Bianche, kako zelo se je spreminjala skozi leta, v dolžini, dolžini makadamskih odsekov, vse kar vidimo je, da najboljši kolesar samo napreduje. In ne le to, konkurenca iz leta v leto bolj analizira njegovo početje na kolesu, pravega odgovora na napad pa nima. Konkurenca ga ni imela niti ob njegovi prvi zmagi leta 2022 niti lani, ko je kljub padcu suvereno opravil s tekmeci.

Letošnja trasa ni bila najdaljša v zadnjih 10 letih, ampak vseeno daljša, kot 200 kilometrov, natanko 203. Za nameček so imeli kolesarji opravka s kar 3567 višinskimi metri, kar je tretji najzahtevnejši zalogaj v enakem obdobju, s 64 kilometri makadamskih odsekov pa je dirka v svojem povprečju zadnjih desetih let. Lani denimo je bila ta razdalja izdatnejša, znašala je 82 kilometrov, pred dvema letoma 71, posledično je bilo tudi višinskih metrov več, a rezultat je bil enak, Tadej Pogačar je bil premočan za konkurenco.