TOUR IZ PRVE VRSTE #10: Le Lioran bo znova odprl dvoboj, ki tam še ni pozabljen
Po prvem prostem dnevu kolesarje na Touru čakal pekel. 10. etapa bo na francoski državni praznik peljala iz Aurillaca do Le Liorana, dolga bo 166,6 kilometra, na poti pa bo imela približno 3800 višinskih metrov. To ne bo alpski dan z enim velikim ciljnim vzponom, ampak etapa v Cantalju, kjer se bodo klanci začeli nalagati eden za drugim.
Na papirju bo to gorska etapa, v praksi še nekaj več
Bo vrnitev na kraj, kjer je Jonas Vingegaard leta 2024 premagal Tadeja Pogačarja, potem ko je najboljši kolesar na svetu napadel na Puy Mary, Danec pa ga je ujel in nato v Le Lioranu dobil sprint za etapno zmago.
Zato prva etapa po prvem dnevu premora ne bo samo nadaljevanje Toura. Bo tudi Pogačarjeva priložnost za odgovor.
Počitek ne bo pomenil mirnega začetka
Etape po prostem dnevu so pogosto nepredvidljive. Nekateri kolesarji takoj najdejo ritem, drugi potrebujejo več časa, da telo znova sprejme intenzivnost vrtenja pedal.
Tokrat prostora za počasno prebujanje ne bo veliko.
Začetek bo razgiban, pravi preizkus pa se bo začel, ko bo karavana prišla v gorski niz Cantalja. Na trasi bo sedem kategoriziranih vzponov, najtežji del pa bo zgoščen v drugi polovici etape.
To bo pomembno predvsem za ekipe favoritov. Po prostem dnevu bodo morale hitro ugotoviti, kdo ima dober dan in kdo ga nima.
Griffoul bo prvi resni rez
Col de la Griffoul bo novost na Touru in prva točka, kjer se lahko etapa zares začne lomiti. Vzpon bo dolg 5,9 kilometra pri 6,7 odstotnem povprečnem naklonu in bo prišel po že razgibanem uvodu. Sam po sebi ne bo odločil etape, lahko pa bo kazalnik, katere ekipe bodo v zaključek pripeljale dovolj pomočnikov.
Takoj zatem bo sledil Col de Prat de Bouc, nato še Cote de Murat. To pomeni, da po Griffoulu ne bo pravega premora. Kdor bo tam začel izgubljati položaj, ga bo v naslednjih kilometrih težko dobil nazaj.
To bo del etape, kjer se ne bo nujno napadalo za zmago. Bo pa zelo jasno, kdo bo imel v zaključku še ekipo.
Puy Mary bo odprl pravi finale
Pravi finale se bo začel na Puy Maryju oziroma Pas de Peyrolu. Vzpon bo dolg 7,8 kilometra pri 6 odstotnem povprečnem naklonu, kategoriziran pa bo kot vzpon prve kategorije. Številke niso ekstremne, a njegova vloga bo veliko večja od samega povprečnega naklona.
Puy Mary bo prišel dovolj pozno, da bodo noge že utrujene, in dovolj zgodaj, da napad tam ne bo samodejno pomenil etapne zmage. Prav zato bo zanimiv.
Tam se lahko začnejo taktične igre. Lahko odpadejo zadnji pomočniki. Lahko se razbije ubežna skupina. Lahko pa eden od favoritov poskusi preveriti, kdo ima po prostem dnevu res dobre noge.
Leta 2024 je bil prav Puy Mary kraj, kjer je Pogačar napadel Vingegaarda. Tokrat bo spomin na tisti obračun težko prezreti.
Pertus bo kraj za napad
Če bo Puy Mary pripravil teren, bo Col de Pertus kraj, kjer se lahko etapa odloči. Vzpon bo dolg 4,4 kilometra pri 8,5 odstotka, vrh pa bo samo 14,5 kilometra pred ciljem. To je dovolj blizu, da napad lahko zdrži do Le Liorana, in dovolj strmo, da se na njem ne bo mogoče skrivati.
Na Pertusu ne bo treba narediti velike razlike. Včasih bo dovolj nekaj sekund na vrhu, slab položaj tekmeca ali majhna skupina, ki se bo po spustu prisiljena loviti do zadnjega vzpona.
To je klanec, ki ne odpušča slabega trenutka.
Če bodo najboljši želeli dirkati za etapno zmago, bo Pertus najverjetneje njihov glavni prostor za napad.
Kakšna bo taktika Pogačarja in njegove ekipe?
Thierry Gouvenou, tehnični direktor Toura in glavni snovalec trase: “Če poznamo Pogačarja in njegovo željo po maščevanju, bo taktika preprosta: iti na polno po etapno zmago. Njegova ekipa bo naredila vse, da ga postavi v položaj, kjer bo lahko maščeval zadnji poraz proti Vingegaardu v Le Lioranu.”
Le Lioran ni ciljni vzpon, a zaključek bo še vedno bolel
Po Pertusu dirke še ne bo konec. Do cilja bo ostal kratek, a zelo neprijeten del trase: Col de Font de Cere, nato spust in zaključek v Le Lioranu. Vrh zadnjega vzpona bo le nekaj kilometrov pred ciljem, zato tam ne bo več časa za veliko taktiziranja.
Če bo po Pertusu spredaj ostala majhna skupina favoritov, bo vsak pogled čez ramo pomenil izgubljeno sekundo. Kdor bo imel še pomočnika, bo v prednosti. Kdor bo sam, bo moral sam zapirati luknje, sam loviti napade in sam razmišljati o sprintu.
Le Lioran zato ne bo klasičen gorski cilj, kjer vse odloči zadnji kilometer vzpona. Bolj verjetno bo nagradil kolesarja, ki bo znal po dolgem nizu klancev še enkrat pravilno oceniti trenutek: ali napasti pred ciljem, počakati na sprint manjše skupine ali izkoristiti neodločnost tekmecev.
