Člane v vožnji na čas evropskega prvenstva čaka 22,1 kilometra dolga trasa s 367 višinskimi metri. Krog je znan že z nedeljske cestne dirke, toda v kronometru dobi povsem drugačen značaj. Možjanca razbije ritem, tehničen spust zahteva natančnost, zadnjih sedem kilometrov pa znova nagradi moč in aerodinamiko.
Kronometer se začne in konča v Šenčurju, vmes pa kolesarjem ponudi precej več kot le 22,1 kilometra vožnje na polno. Čeprav razdalja ni posebej dolga, profil trase hitro pokaže, da ne gre za klasičen ravninski kronometer, kjer je mogoče večino časa preživeti v enakomernem ritmu in optimalnem aerodinamičnem položaju.
Krog je kolesarskemu občinstvu že dobro znan. V nedeljo ga je moška elita na cestni dirki prevozila petkrat, zdaj pa isti odsek predstavlja celoten kronometer. Razlika je bistvena: tokrat ni glavnine, zavetrja ali čakanja na naslednji krog. Vsaka napačno odmerjena minuta, vsak ovinek in vsak preveč agresiven pospešek se takoj poznajo na končnem času.
Možjanca razbije ritem
Trasa se iz Šenčurja postopoma dviguje proti Olševku in Tupaličam, nato pa pride njen najtežji del – vzpon na Možjanco. Ta meri 2,1 kilometra, povprečni naklon znaša 10,2 odstotka, najstrmejši odseki pa dosežejo 15,8 odstotka.
Prav na tem delu se kronometer oddalji od klasične vožnje na čas. Kolesar ne more preprosto držati enakomerne moči od starta do cilja, saj Možjanca zahteva bistveno večji napor. Hkrati pa je treba paziti, da ta napor ne pride predrago, ker po vrhu do cilja ostane še precej trase.
Tudi zato najhitrejši čas na vzponu še ne pomeni nujno najhitrejšega kronometra. Kdor na Možjanci porabi preveč, lahko izgubo občuti že nekaj minut pozneje.
Po vrhu ni počitka
Tudi konec vzpona ne pomeni, da se zahtevni del trase konča. Cesta ostaja razgibana vse do Štefanje vasi, nato pa se začne tehničen spust proti območju Krvavca.
Na tem delu se spremeni narava napora. Moč na pedalih ni več edini dejavnik, saj veliko pomenijo izbira linije, občutek za hitrost in samozavest v ovinkih. Vsako nepotrebno zaviranje pomeni izgubljene sekunde, hkrati pa preveliko tveganje na tehničnem spustu hitro kaznuje napako.
Prav poznavanje trase je zato lahko pomembna prednost. Kolesarji, ki so nastopili že na nedeljski cestni dirki, imajo v nogah pet dirkalnih prehodov čez isti krog in precej boljši občutek, kje lahko pridobijo hitrost ter kje morajo biti previdnejši.
Zadnjih sedem kilometrov spremeni računico
Ko se teren po spustu umiri, je do cilja v Šenčurju še približno sedem kilometrov. To je skoraj tretjina celotne trase, zato kronometra ni mogoče razumeti samo skozi Možjanco.
V zaključku se v ospredje znova vrneta aerodinamika in absolutna moč. Kolesar, ki iz najtežjega dela pride še dovolj svež, lahko na ravnini veliko pridobi, medtem ko se preveč agresiven pristop na vzponu hitro spremeni v izgubo časa.
Prav zato bo razporeditev moči eden ključnih elementov dirke. Na Možjanci je treba voziti dovolj hitro, da ne izgubljaš proti boljšim hribolazcem, vendar hkrati ohraniti dovolj energije za tehničen spust in dolg, hiter zaključek.
One Comment