EP IZ PRVE VRSTE #1: Možjanca petkrat. Dirka, ki se bo zares začela šele po 85 kilometrih

196,3 kilometra, 2571 višinskih metrov in pet ponovitev kroga, na katerem se v samo 22,1 kilometra nabere 367 metrov vzpona. Cestna dirka evropskega prvenstva v Sloveniji za člane se bo začela v Ljubljani, toda glavnina bo pravo dirko najverjetneje začela šele po prvem prečkanju ciljne črte v Šenčurju. Takrat jo čaka ‘pet krogov Možjance’.

Slovenija bo v nedeljo gostila vrhunec evropskega prvenstva v cestnem kolesarstvu. Člani bodo ob 12.30 krenili s Kongresnega trga v Ljubljani, do cilja v Šenčurju pa jih čaka 196,3 kilometra in 2571 višinskih metrov.

Če bi pogledali samo skupni seštevek višinskih metrov, trasa morda ne bi delovala posebej ekstremno. Njena posebnost pa je v tem, kako so ti metri razporejeni.

Prvih 85,8 kilometra bo kolesarje vodilo iz Ljubljane proti Škofji Loki, mimo Kranja in Volčjega Potoka, čez Kamnik, Komendo in Cerklje na Gorenjskem do prvega prečkanja ciljne črte v Šenčurju. Nato se bo struktura dirke povsem spremenila. Pred glavnino bo še pet krogov po 22,1 kilometra, vsak pa prinaša 367 višinskih metrov in vzpon na Možjanco.

56 odstotkov razdalje, 71 odstotkov vzpenjanja

Prav pri razporeditvi višinskih metrov postanejo številke precej bolj povedne od samega profila trase. Pet zaključnih krogov namreč skupaj meri 110,5 kilometra, v njih pa se nabere kar 1835 višinskih metrov. Ker celotna dirka prinaša 2571 višinskih metrov, jih na prvih 85,8 kilometra odpade približno 736.

Z drugimi besedami, zadnjih 56 odstotkov dirke vsebuje več kot 71 odstotkov vsega vzpenjanja.

Razlika postane še očitnejša, če primerjamo gostoto vzpenjanja. Na prvih 85,8 kilometra kolesarji v povprečju naberejo približno 8,6 višinskega metra na kilometer, medtem ko se ta vrednost v zaključnih 110,5 kilometra poveča na 16,6 metra na kilometer.

Po prvem prihodu v Šenčur se bo torej gostota vzpenjanja praktično podvojila. Prav zato zaključnih pet krogov ne bo le ponavljanje iste trase, temveč postopno stopnjevanje zahtevnosti, saj se bo učinek vsakega naslednjega vzpona sešteval z že nakopičeno utrujenostjo.

Napad na Možjanci bo šele polovica naloge

Ključna točka vsakega kroga bo 2,1 kilometra dolga Možjanca s povprečnim naklonom 10,2 odstotka in odseki do 15,8 odstotka. Vendar njen pomen ne bo samo v strmini. Kolesarji se do vzpona ne bodo pripeljali neposredno z ravnine, ampak po postopno vzpenjajočem se odseku iz Šenčurja prek Olševka proti Tupaličam, zato bo napor dejansko daljši od samega označenega vzpona.

Še pomembneje je, kaj sledi po vrhu. Cesta ostaja razgibana vse do Štefanje vasi, nato pa pride tehnično zahteven spust proti Krvavcu. Šele zatem se teren umiri, vendar bo do cilja v Šenčurju ostalo še približno sedem hitrih kilometrov.

Zato napad na Možjanci še ne bo pomenil opravljenega dela. Kolesar bo moral prednost najprej ohraniti čez valovit odsek po vrhu, nato skozi tehnični spust in nazadnje še na ravninskem zaključku, kjer bo imela organizirana zasledovalna skupina precej več možnosti za sodelovanje.

Prav ta kombinacija lahko naredi zaključek dirke taktično zelo odprt. Možjanca bo ponujala prostor za selekcijo in napade, vendar bo šele nadaljevanje pokazalo, ali lahko posameznik ali manjša skupina razliko tudi prenese do Šenčurja.