TOUR IZ PRVE VRSTE #18: Orcieres-Merlette ne bo odločal z naklonom, temveč z utrujenostjo
18. etapa Dirke po Franciji bo odprla sklepno alpsko trilogijo. Kolesarje bo na 185,2 kilometra dolgi poti od Voirona do Orcieres-Merlette čakalo približno 3.900 višinskih metrov, cilj pa bo na nadmorski višini 1825 metrov.
Zaključni vzpon ne bo med najstrmejšimi na letošnjem Touru. Dolg bo 7,1 kilometra, njegov povprečni naklon pa bo znašal 6,7 odstotka. Toda po skoraj treh tednih dirkanja bo pomembnejše vprašanje, koliko moči bo posameznikom še ostalo.
Prvi del sklepne alpske trilogije
Orcieres-Merlette bo prva od treh zaporednih alpskih preizkušenj. Sam profil ne bo tako zahteven kot tisti, ki bodo sledili, vendar bodo ekipe že morale razmišljati o razporeditvi moči za celoten zaključek Toura.
Kandidati za etapno zmago bodo želeli oditi v beg. Ekipe, ki branijo visoka mesta v skupnem seštevku, pa se bodo morale odločiti, ali bodo dovolile večji skupini prednost ali bodo ohranjale nadzor vse do zaključnega vzpona.
Za plezalce brez rezultatskih obveznosti bo to ena zadnjih realnih priložnosti za etapno zmago. Na zahtevnejših etapah, ki bodo sledile, bodo imele ekipe kandidatov za skupni seštevek še večji interes za nadzor dirke.
Prvi vzpon bo začel izločanje
Trasa bo iz Voirona vodila proti jugu, v smeri Grenobla. Prvi kategorizirani vzpon bo Cote d’Engins, ki se bo začel v uvodnem delu etape.
Vzpon bo dolg 11,4 kilometra s povprečnim naklonom 5,4 odstotka. Na njegovem vrhu se cesta še ne bo dokončno poravnala. Nadaljevala se bo po položnem vzponu proti Saint-Nizier-du-Moucherottu, zato bo celoten odsek daljši in zahtevnejši, kot bo kazala uradna kategorizacija.
To bo primeren teren za oblikovanje močnega bega. Ker vzpon ne bo pretirano strm, bodo lahko v ospredje prišli tudi bolj vsestranski kolesarji, ne samo izraziti specialisti za dolge klance.
Po prehodu čez planoto bo sledil spust proti dolini reke Drac.
Dolgo obdobje brez pravega počitka
Po približno desetih kilometrih v dolini se bo cesta znova začela dvigovati proti Monteynardu.
Vzpon bo dolg 9,7 kilometra, povprečni naklon pa bo znašal okoli pet odstotkov. Tudi po njegovem vrhu ne bo sledil dolg in jasen spust. Trasa bo več deset kilometrov ostala na približno 900 metrih nadmorske višine.
Cesta se bo ves čas izmenično vzpenjala in spuščala. Posamezni odseki ne bodo posebej strmi, vendar bo takšen teren otežil nadzor dirke in postopoma povečeval utrujenost.
Najzahtevnejši del tega območja bo Cote des Terrasses, dolg 3,4 kilometra s povprečnim naklonom 6,6 odstotka.
Tu bi se lahko prvotna ubežna skupina razdelila. Kolesarji, ki bodo v ospredje prišli predvsem zaradi moči na ravnini, bodo težje sledili najboljšim plezalcem.
Zadnjih 32 kilometrov bo cesta večinoma vodila navzgor
Od La Fare-en-Champsaurja bo do cilja ostalo približno 32 kilometrov. Cesta se bo od tam naprej skoraj neprekinjeno vzpenjala.
Nakloni bodo sprva blagi. Bolj konkreten preizkus bo Cote de Saint-Léger-les-Melezes, dolg 2,8 kilometra s povprečnim naklonom 6,8 odstotka.
Ta vzpon bo dovolj blizu cilju, da ga bodo lahko napadalci uporabili za pritisk na tekmece. Po njegovem vrhu ne bo veliko časa za ponovno organizacijo.
Sledil bo prihod pod zaključni vzpon na Orcieres-Merlette.
Enakomeren vzpon brez prostora za skrivanje
Zaključnih 7,1 kilometra bo imelo povprečni naklon 6,7 odstotka. Vzpon bo zelo enakomeren in brez daljših izrazito strmih odsekov.
To bo zmanjšalo možnosti za nenadne napade z veliko razliko v hitrosti. Pomembnejši bodo tempo, vzdržljivost in razporeditev energije.
Močna ekipa bo lahko vzpon dolgo nadzorovala. Kolesarji, ki bodo želeli ustvariti večjo razliko, pa bodo morali napasti dovolj zgodaj in vzdrževati visoko moč več minut, ne le na kratkem strmem odseku.
Ker bo etapa prišla v tretjem tednu, bodo razlike kljub zmernemu naklonu lahko večje kot leta 2020.
Takrat je bil Orcieres-Merlette cilj četrte etape. Približno dvajset kolesarjev se je za zmago pomerilo v zaključnem sprintu, Primož Roglič pa je premagal Tadeja Pogačarja.
Tokrat bodo razmere drugačne. V nogah bo že sedemnajst etap, možnosti za popravljanje položaja pa bo hitro zmanjkovalo.
Beg bo imel resno možnost
Profil bo ustrezal močnemu begu, v katerem bodo morali biti dobri plezalci z dovolj vzdržljivosti za skoraj 4000 višinskih metrov.
Za uspeh ne bo dovolj samo zaključni vzpon. Ubežniki bodo morali preživeti dolg odsek čez Côte d’Engins, Monteynard in razgibano planoto ter pred zadnjimi 30 kilometri ohraniti dovolj energije.
Veliko bo odvisno od sestave skupine. Če bodo v njej kolesarji, ki bi lahko ogrozili mesta v skupnem seštevku, bo glavnina težje dovolila veliko prednost.
Če bodo v ospredju predvsem etapni lovci brez nevarnosti za skupno razvrstitev, bodo možnosti bega bistveno večje.
Orcières-Merlette in napad, ki je zaznamoval Tour
Najbolj znan prihod Toura v Orcieres-Merlette se je zgodil leta 1971.
Luis Ocana je zadnjih 60 kilometrov prevozil sam in v cilju za skoraj devet minut premagal Eddyja Merckxa in Joopa Zoetemelka. Zdelo se je, da je ustvaril odločilno prednost v boju za skupno zmago.
Toda Ocaña je pozneje padel v Pirenejih in moral dirko zapustiti. Merckx je nato osvojil svoj tretji Tour. Orcieres-Merlette je tako postal simbol velikega napada, ki ni dobil končnega nadaljevanja.
