TOUR IZ PRVE VRSTE #2: Montjuic – grič, ki bo v dveh dneh odločal dvakrat
Ko organizatorji Toura izbirajo mesto za Grand Depart, ne iščejo le lepih kulis. Iščejo prizorišče, ki lahko že v prvih dneh ustvari zgodbo. V Barceloni so ga našli na Montjuicu.
Na prvi pogled gre za razmeroma nizek mestni grič, ki se dviga nad pristaniščem. V resnici pa je eden najbolj prepoznavnih športnih simbolov Barcelone. Gostil je olimpijske igre leta 1992, že desetletja je del dirke po Kataloniji, letos pa bo v zgolj dveh dneh kar dvakrat v središču največje kolesarske dirke na svetu.
Če je sobota pripadala ekipnemu kronometru in prinesla zmago Jonasu Vingegaardu (Visma Lease a Bike), bo nedelja pokazala povsem drugo podobo istega vzpona, morda celo prvi neposredni boj najboljšega kolesarja na svetu Tadeja Pogačarja in Danca.
Kratek klanec, velike razlike
Montjuic ni Alpe d’Huez. Ni Tourmalet. Niti ni eden najtežjih vzponov v profesionalnem kolesarstvu.
Prav v tem pa je njegova posebnost.
Vzpon je dovolj kratek, da na njem skoraj nikoli ne nastanejo velike časovne razlike. Hkrati pa je dovolj strm in tehnično zahteven, da ekipe prisili v nenehen boj za položaj. Kdor v zaključek pripelje preveč zadaj, težko popravi napako.
Na takšnih vzponih pogosto ne zmaga najmočnejši hribolazec, ampak kolesar, ki zna najbolje pospeševati in večkrat zapored spreminjati ritem.
